Pomlad poleg lepega vremena prinaša številne praznike, ki razveseljujo ljudi. Rimokatoliška cerkev je v času širjenja religije določila dan praznovanja vstajenja mesije. Danes ga poznamo in praznujemo kot veliko noč.
Zgodovina
Velika noč in dan opresnikov
Praznovanje velike noči povezujemo s praznovanjem judovskega praznika paša (pasha ali pesah, v angleščini passover), pri nas poznanega kot judovska velika noč ali praznik opresnikov (nekvašen kruh), čeprav ne sovpadata. Paša je izrednega pomena, saj je Bog v času mogočnega egipčanskega imperija svoje ljudstvo osvobodil suženjstva in ga pod Mojzesovim vodstvom odpeljal iz Egipta. Noč, ko je udaril po Egipčanih, Izraelitom pa prizanesel in jih zaobšel (v angleščini passover pomeni prestopiti), se imenuje paša. Ljudstvu je položil na srca, naj se za vekomaj spominjajo tega dne in o njem pričajo prihodnjim rodovom. Jezus Kristus je bil križan prav na predvečer paše, dan po paši pa je vstal od mrtvih.
Današnji datum praznovanja velike noči ni časovno skladen s praznovanji tedanjih Hebrejcev, temveč sovpada s čaščenjem sonca in lune. Natančneje, praznuje se ga na prvo polno luno po enakonočju, kar so določili leta 325 na Nicejskem koncilu. Poganski narodi so častili sonce in luno in to so počeli tudi Grki in Rimljani.
Poganska praznovanja
Veliko današnjih praznikov izvira iz poganskih praznovanj. Ko je rimokatoliška cerkev pokristjanjevala poganska plemena, je to naredila na premeten način. Da bi pridobili čim več pripadnikov in se izognili sporom, so imena praznikov preimenovali, običaje in navade pa večinoma pustili nespremenjene.
Postopoma so glavni poganski prazniki postali dnevi, ki častijo Kristusa, Marijo in razne svetnike. Tako je na primer imbolc (praznik nove rasti in vrnitve svetlobe) postal svečnica (praznik Jezusovega darovanja v templju). Praznik samhain (konec svetlobe in začetek teme), ki ga danes poznamo predvsem kot noč čarovnic, je bil spremenjen v dan vseh svetih, pri nas dan mrtvih in praznovan dan kasneje. Za pogane je obstajal še eden izredno pomemben praznik, to je praznovanje enakonočja.
Enakonočje ali ekvinokcij so zgodnji pogani častili kot praznik plodnosti, ponovne rasti in novega rojstva. Zmaga svetlobe nad temo. Severno evropskim plemenom je zavetnico praznika predstavljala boginja Estera (tudi Eostre, Ostara ali Austra), po kateri se v nekaterih germanskih jezikih še danes imenuje praznik velike noči (v angleščini Easter, v nemščini Ostern, v flamščini Ooster).
Čaščenje boginje Estere nekateri častijo tako, da si v teh dneh doma postavijo oltarček s pomladanskimi simboli plodnosti in izobilja (zajčki, piščančki, raznobarvne svečke, razni osebni predmeti, …).
Zajci in jajca
Najbrž ste se že kdaj vprašali, kako so jajca in zajci povezani z Jezusovim vstajenjem?
Odgovora na to vprašanje žal ne boste našli v Bibliji, a povezave najdemo v poganstvu. Zajca omenjajo številni miti, legende in vraževerja. Zaradi izredne hitrosti, agilnosti, predvsem pa zaradi razmnoževanja (legendarno Fibonaccijevo zaporedje izhaja iz parjenja zajcev) je veljal za simbol plodnosti. Jajca v različnih kulturah predstavljajo ponovno rojstvo in prenovo. Poznan je tudi pojem kozmičnega jajca, ki predstavlja stvarstvo, iz katerega je nastal svet bogov in ljudi. Zavedno ali nezavedno praznujemo plodnost, ponovno rast in novo rojstvo.
Hrana in njen pomen
Danes mesijo v času praznikov simbolizira hrana, ki ji dodajamo simbolični pomen. Npr. potica v obliki obroča predstavlja Kristusovo trnjevo krono. Kruh kot znamenje božje dobrote ni toliko zgrešena primerjava, saj je prisoten skozi celotno zgodovino (Jezus je z njim nahranil velike množice ljudi, na zadnji večerji je lomil kruh in velel apostolom, da to počnejo v njegov spomin). Rdeča jajca so pogosto prispodoba kapljic krvi in Jezusovih ran na križu. Hren simbolizira žeblje, s katerimi je bil pribit, tudi njegovo trpljenje. Jezus je bil javno ponižan, bičan, dolgo pot nosil križ, na katerega je bil kasneje pribit z žeblji. Na njem je visel, dokler ni umrl. Najhujša simbolika je šunka, meso nečiste živali (kasneje očiščene), ki mnogim simbolizira Kristusovo telo. Zakaj ravno šunka?
Poglabljanje in raziskovanje je za večino ljudi pretežko opravilo. Za pridobitev informacij vedno pogosteje zadostujejo mnenja strokovnjakov, objave medijev ali komentarji vplivnežev, ker je enostavneje in hitreje. Zato ne moremo pričakovati, da bo ljudi danes še zanimal pravi pomen praznika. Najpomembneje je, da se zbere vsa družina, prekomerno obeduje in se udejstvuje tradicionalnih obredov (maše, blagoslovi ipd.) Čeprav je veliko ljudi vzgojenih v duhu rimokatolicizma (obiskovanje verouka od otroštva, zakramenti ipd.), so številni redne stike z ustanovo opustili, a v času velike noči ali božiča se ponovno vrnejo ter častijo te ljudske tradicije.
Praznik velika noč je torej predvsem mešanica poganskih običajev in tradicij, ki izhajajo iz rimokatoliške cerkve. Ob vsem marketinškem pompu s pisankami in zajci spomin na križanje in vstajenje mesije bledi.
Bog je na zemljo poslal svojega sina, da odreši človeštvo. Njegova smrt ni bila slučajna, temveč je bila njegovo poslanstvo. Vedel je, da ga bodo tedanji judovski učitelji in učenjaki preganjali ter na koncu usmrtili. Predstavljal jim je kamen spotike, saj je s svojo avtoriteto in pravičnostjo ogrožal njihove prakse, ugled in moč. Izsilili so usmrtitev, ki so jo izvedli Rimljani po tedanji praksi – s križanjem. Jezus je po treh dneh vstal od mrtvih. Premagal je smrt, s tem pa odprl vrata v neskončno življenje vsem, ki bodo s polnim srcem vanj verjeli.
Ni dovolj, da opravljamo dobra dela in smo po zemeljskih kriterijih dobri ljudje. Prav tako nam ne pomaga, če hodimo v cerkev in z usti častimo Boga, v naših srcih pa ga ni. Tradicije ljudi so nepomembne.
