Danes obstaja ogromno vej krščanstva. Ne glede na to, da se v svojih pogledih in ravnanjih razlikujejo, so zrasle na temeljih, ki so jih postavili tako imenovani cerkveni očetje. Prav ti so odgovorni za nastanek številnih doktrin, ki povzročajo zmedo in vodijo v napačno pot.
Vnebovzetje pred stisko, enkrat rešen večno rešen, sveta trojica, teorija zamenjave.
Ali so te človeške doktrine sploh pomembne in čemu bi se z njimi ukvarjali, četudi verjamemo s polnim srcem? Odgovor je enostaven. Če verjamemo vanje, smo najverjetneje indoktrinirani in obstaja velika nevarnost, da lahko zaradi ponosa in zaslepljenosti slej ko prej zaidemo s poti.
Indoktrinacija je proces, pri katerem se ljudi sistematično uči in prepričuje v določen sklop idej, prepričanj ali ideologije na način, ki ne spodbuja kritičnega razmišljanja ali preverjanja informacij. Cilj indoktrinacije je, da posameznik sprejme ta prepričanja kot resnico, pogosto brez dvoma ali vprašanj. Običajno se uporablja v političnem, verskem ali ideološkem kontekstu.
Obdobje po apostolih
V času Rimskega imperija so se Judje razpršili po Mali Aziji in prevzemali grško kulturo (helenizacija). Pavel je helenizirane Jude imenoval »Grki« in med njimi širil Božjo besedo. Sprva Rim teh skupin ni preganjal, napetosti pa so naraščale znotraj judovstva in z vključevanjem poganov v vero v mesijo. Oznaka »kristjani« se je pojavila kot posmehljiv naziv, kmalu pa so sledila preganjanja, zlasti pod cesarjem Neronom. Sledilci in apostoli oznake niso sprejeli. Pregoni so paradoksalno pospešili širjenje novonastale religije – krščanstva in poglobili razkol med Judi in kristjani, kar je vodilo v izgon Judov iz Rima. Leta 70 n. št. so Judovsko-rimske vojne in uničenje templja povzročile razpršitev Judov. Medtem so pogani sprejemali vero skozi grško filozofijo, zgodnji apologeti pa so krščanstvo predstavljali kot izpolnitev grške misli, s čimer se je vera oddaljila od svojih hebrejskih korenin.
Cerkveni očetje
apostole nadomestijo cerkveni očetje, ki črpajo iz grške filozofije
Cerkveni očetje (imenovani tudi zgodnji očetje cerkve) so bili vplivni teologi, pastorji in učitelji prvih stoletij, ki so nadomestili apostole in oblikovali krščanstvo, ki ni v skladu z Biblijo, temveč temelji na doktrinah, pogosto prežetih z grško filozofijo.
Origen, eden prvih cerkvenih očetov, je uvedel idejo o trojici in močno vplival na oblikovanje zgodnjega krščanstva. Navduševal ga je Platon, zlasti njegove teorije o oblikah in razmerju med enim in mnogo, s katerimi je skušal razložiti skrivnost razmerja med Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Med drugim je tudi učil, da je treba biblijske tekste razumeti alegorično, torej ne dobesedno, ampak z iskanjem globljega, duhovnega pomena. Ta pristop je omogočil povezavo med filozofijo in Biblijo, a hkrati povzročil odmik od prvotnega, dobesednega judovskega razumevanja.
Začetki trojice
V času apostolov koncept trojice ni obstajal in pred 2. stoletjem zanj ne najdemo pisnega dokaza. Zagotovo ne izvira od Hebrejcev. Hebrejci so skušali ubogati Boga in se niso spraševali o njegovi naravi ter ga skušali razumeti. Takšna je bila miselnost Grkov.
Za razumevanje nauka o trojici sta bila ključna pojma homoousius (istega bistva ali enake substance) in hipostaza (oseba). Pojma izvirata iz grške filozofije in ju je v krščanski kontekst uvedel prav Origen. Po njegovem ima Sin isto bistvo kot Oče, torej sta enake božanske substance, vendar gre za različne osebe ali hipostaze. Podobno je učil tudi Tertulijan, ki je trdil, da so Oče, Sin in Sveti Duh tri osebe iz ene substance. V zahodno krščanstvo je doktrino sistematično širil Sveti Avguštin, ki v svojem delu O trojici podrobno razloži odnose med tremi božanskimi osebami.
Uradno sprejetje trojice
V zgodnjem krščanstvu je arijanski spor o naravi Božjega Sina povzročil velike teološke in politične napetosti. Arij je učil, da je Sin ustvarjeno bitje in ni istega bistva kot Oče, medtem ko je Atanazij zagovarjal, da je Sin večen in istega bistva z Očetom. Cesar Konstantin je po letu 324 zaradi ogrožene politične stabilnosti leta 325 sklical nicejski koncil, ki se ga je udeležilo 300 škofov. Arija in privržence so obsodili in izgnali. Sprejeli so Nicejsko veroizpoved, potrdili nauk o trojici ter poenotili cerkveno prakso, s čimer so utrdili enotnost cerkve in cesarstva.
Religija krščanstva
Krščanstvo je leta 324 postalo uradna religija rimskega cesarstva. V obliki, kot ga poznamo danes, je mešanica hebrejske dediščine z novim razumevanjem, človeškimi doktrinami in tradicijami. Po apostolih so ga sooblikovali cerkveni očetje, kot so Origen, Justin Mučenec, Klemen Aleksandrijski, Irenej, Tertulijan, kasneje Sv. Avguštin in drugi, ki so se zgledovali po grških filozofih in njihovih učenjih (Aristotelj, Platon, Sokrat, Pitagora in drugi – v svoje ideje so mešali okultizem). Hebrejskega Boga so skušali razumeti in razlagati po svoje. Toda edini, ki so bili v neposrednem stiku z Bogom, so bili Hebrejci. Bili so tudi edini, s katerimi je Bog sklenil zavezo, in edini, ki so govorili isti jezik, v katerem so zapisane tudi Božje zapovedi. Začelo se je novo poglavje.
grška poganska filozofija + hebrejske skripte = krščanstvo
Novo razumevanje Boga skozi doktrino trojice je danes globoko vkoreninjeno in predstavlja osnovo številnim vernikom. Zaradi indoktrinacije večina ljudi ne zmore sprejeti drugačne razlage in jo odklanja brez kakršnekoli raziskave. Velika verjetnost je, da vas bodo skušali spametovati, zasmehovati, napadati, vsekakor pa boste označeni za krivoverca.
Nevarnosti trojice
Po trojiški shemi so vse ‘osebe’ iste substance ali istega bistva in dobijo svojo lastno božanskost – Sveti Duh je Bog, Sin je Bog in Oče je Bog. Filozofska razlaga pove, da ne gre za tri različne Bogove, temveč enega s tremi komponentami, ker bi sicer pomenilo kontradikcijo čaščenja enega Boga in bi bilo bogokletno. Ko zmanjka argumentov za trojico, postane ta največji Božji misterij (Katekizem 234 in 237).
Skrivnost Najsvetejše Trojice je osrednja skrivnost krščanske vere in življenja. Je skrivnost Boga samega v sebi. Zato je vir vseh drugih skrivnosti vere, luč, ki jih razsvetljuje. Je najbolj temeljni in bistveni nauk v »hierarhiji resnic vere«.⁵⁶ Celotna zgodovina odrešenja je istovetna z zgodovino poti in sredstev, po katerih se edini pravi Bog, Oče, Sin in Sveti Duh, razodeva ljudem »ter spravlja in združuje s seboj tiste, ki se odvrnejo od greha«. Katekizem 234
Trojica je skrivnost vere v strogem smislu, ena od “skrivnosti, ki so skrite v Bogu, ki ne morejo nikoli biti znane, razen, če jih Bog razkrije.” Da bomo prepričani, je Bog pustil sledi svojega trinitarnega bitja v svojem delu kreacije in v svojem razodetju skozi Staro zavezo, toda njegovo najbolj notranje bitje kot je sveta trojica, je skrivnost, ki je podostopna razumu samemu ali celo veri Izraela pred inkarnacijo Božjega sina in pošiljanja Svetega Duha. Katekizem 237
Posledično postane naš mesija Jezus Kristus Bog. V Bibliji nikjer specifično ne pove, da je Bog. Zagovorniki ustvarjajo in vcepljajo nevidne povezave, ki postanejo ‘kristalno jasne in smislene’ pri potrjevanju doktrine. Jezus nikjer ne trdi, da je Najvišji. To je le Oče, Bog Abrahama, Izaka in Jakoba. Vseskozi ponavlja, da ga je poslal Oče (naš Bog) in da karkoli počne, počne zanj, po njegovih navodilih in ne po lastni volji. Ni navaden človek, kot želijo zagovorniki trojice diskreditirati nasprotnike doktrine. Ni le prerok. Ustvarjen je z Božjim Duhom devici. Je Božji Sin, njegov prihod in poslanstvo je prerokovano že od samega začetka. Po vstajenju je spremenjen in pozvdignjen na Božjo desnico.
Postavljanje Jezusa na mesto Boga je nevarno, ker v celoti zamenja čaščenja Očeta. Jezus je mediator med človekom in Bogom in je pot v večno življenje.
Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, 1 Timoteju 2:5
