Ateizem
Ateizem (grško: α-θεος = a-theos = brez-bog) označuje brezboštvo, filozofsko prepričanje, da bog ne obstaja ali da njegovega obstoja ni mogoče dokazati in je zato vera vanj nesmiselna, ali svetovni nazor oziroma drža, ki ne verjame v obstoj višjih bitij.
Z ateizmom so se ukvarjali mnogi filozofi. Občasno ateizem obstaja tudi znotraj verstev, sploh tistih, pri katerih vera v višjo silo ni ključna (budizem) oziroma je posameznik pripadnik vere zgolj iz kulturnih razlogov, ne zaradi verovanja.
Agnosticizem
Agnosticizem (iz grščine a- – ne- + gnosis – védenje oziroma αγνωτικος) je filozofsko stališče, da je resničnost nekaterih trditev, posebej teoloških trditev o obstoju boga, bogov ali božanstev, bodisi neznana bodisi je sploh ni mogoče poznati. V enaki meri je agnosticizem zadržan do ateizma in trditev o neobstoju boga. Na splošno pa za agnosticizem velja, da ne pristaja na »absolutne resnice« in trenutno znanstveno nedokazljive trditve, kar pa ne pomeni, da ne dopušča možnosti, da se te trditve v prihodnosti izkažejo za pravilne.
Agnosticizem ni diametralno nasprotje doktrini gnosticizma – slednji je bolj versko gibanje. Toda agnosticizem je nasproten dogmatičnemu prepričanju o obstoju boga in je po drugi strani tudi nasprotje materialistični tezi o zanesljivih spoznanjih o materialnem svetu.
Izraz »agnosticizem« in soroden izraz »agnostik« je leta 1869 skoval angleški biolog, Darwinov prijatelj in njegov goreči zagovornik ter popularizator znanosti Thomas Henry Huxley; v širšem pomenu se uporablja za tiste, ki so neprepričani ali nezavezani glede verskih resnic, denimo o obstoju božanskega.
Brezboštvo
Je svetovni nazor, ki ne vključuje potrebe po obstoju enega ali več bogov. Brezboštvo lahko enačimo z ateizmom, večinoma pa ima širši doseg. Nekatere religije ne temeljijo na pojmovanju boga, bodisi kot boga stvarnika, ali zanikajo njegov vpliv na bivanje ali v kakem drugem smislu. Brezbožne religijske tradicije zasledimo v: budizmu, hinduizmu, džainizmu in raelijanstvu. Brezbožno izhodišče najdemo tudi v nekaterih krščanskih teologijah (sekularna teologija, krščanski ateizem).
V pojem brezboštvo lahko vključimo tudi agnosticizem; stališče, da se o obstoju enega ali več bogov ne moremo opredeliti.
Pojem v obliki (angl.) non-theism oziroma nontheism, ki ji ustrezajo na primer (rus нетеизм ali srb. nonteizam), je poleg starodavnega ateizem uvedel George Holyoake leta 1852 z obrazložitvijo:»… Ateist je izrabljena beseda. V starih kot tudi v modernih časih so jo uporabljali za osebe brez Boga in tudi brez morale. … Non-theism je pojem, manj podvržen takemu nerazumevanju, saj predpostavlja le ne-sprejemanje teistove razlage nastanka in upravljana sveta.«
Daoizem
Daoizem (Wade—Giles: taoizem) je starokitajska tradicija in miselnost, ki se deli na klasični oziroma filozofski (道家; pinyin: Dàojiā) in ljudski ali religiozni daoizem (道教; pinyin: Dàojiào). Med obema strujama so velike razlike, vendar obstaja v zahodnih jezikih (vključno s slovenščino) kljub temu samo en izraz, ki poimenuje obe.
Osrednji pojem v daoizmu je dao (道; pinyin: dào), neviden in vseobsegajoč praprincip vsega obstoječega, s katerim se je po daoizmu treba uskladiti za harmonično življenje. Poleg daota, ki v prevodu pomeni »pot«, se v daoizmu pojavijo še drugi koncepti, kot so »nedelovanje« (無為; pinyin: wú wéi), »krepost« (德; pinyin: dé) ter »spontanost« (自然; zìrán). Od svojih zametkov pa vse do danes je daoizem spremljal in močno vplival na kitajsko družbeno in kulturno življenje.
Deizem
Deizem (iz latinščine deus – bog) je versko-racionalistični nazor, ki sprejema vero v boga le kot v neosebno stvariteljsko počelo. Deizem na prvo mesto postavlja boga razuma pred boga vere, zato zavrača razodetje in personalistično čaščenje, ki izhaja iz razodetja in ga ni mogoče pojasniti racionalno. Razširjen je bil predvsem v obdobju razsvetljenstva.
Tako deizem zavrača vero v razodetje, osnovni element krščanstva. Prav tako zavrača povezanost med cerkvijo in veroizpovedjo. Vera, ki jo zagovarja deizem, je pod močnim vplivom verskega racionalizma in se močno razširi v času razsvetljenstva, še posebej v Angliji. Poleg Anglije so močna središča deizma še ZDA in Francija in Nemčija.
Utemeljitelj deizma je angleški državnik in filozof lord Edward Herbert of Cherbury, ki je v svojih delih postavil temelje tej religiji, po kateri je biblijska vera v celoti podrejena razumnosti posameznika, ki naj bi bil po njegovem tudi najvišja pravna instanca v vseh svojih odločitvah. Razum naj bi bil po njegovem človekov najvišji nagon, ki je enak pri vseh posameznikih.
Za temeljno delo deizma pa velja knjiga Krščanstvo brez skrivnosti angleškega filozofa Johna Tolanda, ki je izšla anonimno leta 1696. V njej Toland zavrača vse nerazumno v religiji. Po njegovem mnenju nič v evangeliju ne nasprotuje razumu in ga ne presega.
Dogma
Verske resnice oziroma verske dogme so sestavina religije, ki je obvezujoča za vse člane verske skupnosti (npr. izpoved vere). Verska dogma je bila v zgodovini sklep cerkvenega zbora glede verskih naukov, ki je temelj za neko verstvo in je zato nespremenljiv.
Evangelij
Evangelij je eden od štirih biblijskih opisov Kristusovega nauka, dela in življenja, ki so ga zapisali evangelisti.
Gnosticizem
(starogrško gnostikos – nekdo, ki ima »gnozo« ali skrivno znanje) je filozofsko in versko gibanje, ki je bilo najbolj prominentno v grško-rimskem obdobju v drugem stoletju našega štetja. Gnosticizem se je v svojih začetkih napajal iz mnogih religij, prav tako pa tudi vplival na mnoge, predvsem na nastajajoče krščanstvo, kateremu je služil kot vodilo pri razvoju kanona, kreda in episkopske organiziranosti.
Dejstva o gnostičnem fenomenu najdemo v zapisih cerkvenih očetov (Irenej, okrog 185; Hipolit, okrog 230; Epifanij, okrog 375) in v samih gnostičnih spisih. Razkrijejo nam različnost v teologiji, etiki in ritualu, ki se upira striktni klasifikaciji. Vendar se zdi, da so gnostične sekte dajale velik poudarek na odrešitveno moč ezoteričnega znanja, ne pridobljenega z učenjem ali z empiričnim opazovanjem, ampak z »božjim razodetjem«.
Kreacionizem
Kreacionizem je prepričanje, da je življenje, človeštvo, Zemljo in vesolje oziroma dele le-teh ustvarila višja sila (Bog). V zahodnem svetu je najbolj razširjen biblični kreacionizem, ki nastanek vesolja in življenja oziroma vsaj vpliv na le-te pripisuje Bogu. Biblični literalisti oporekajo tudi znanstvenim teorijam, kot je evolucija.
Kreacionizem luknje
Je veja kreacionizma, ki verjame v stvarjenje sveta v šestih obdobjih, kot je opisano v Genezi, vendar se od kreacionizma mlade Zemlje razlikuje po tem, da jemlje »dneve«, opisane v Genezi, kot dolga, tisoče ali milijone let dolga obdobja in prepoznava med stvarjenjem vesolja in Zemlje časovno luknjo.
Kult
Kult pomeni izkazovanje časti z molitvami ali obredi, čaščenje, navadno pretirano čaščenje. Znani so različni kulti:
• poganski kult;
• kult boga, svetnikov (kult mrtvih);
• kult narave, rodovitnosti
• verski kult,
• kult mladine;
• kult rase;
• kult umetnosti (npr. kult cvetja na Japonskem).
Kult je lahko najmanjša verska organizacija. Ima malo članov in nima institucionaliziranih skupinskih norm; članstvo je prostovoljno in ni formalizirano. Pripadniki kultov lahko ohranijo vezi s formalno obliko verske organizacije.
Kult ni v sporu z drugimi prevladujočimi veroizpovedi v družbeni skupnosti, kjer deluje.
Kulti so:
• spiritualisti
Večja verska organizacija je sekta.
Mistika
Mistika ali misticizem je nauk o verskih skrivnostih, misterijih (kot sestavina religij) oziroma religiozni in filozofski nauk o dojemanju nadnaravnih resnic (z razmišljanjem, meditacijo), zlasti nauk o neposrednem doživljanju Boga − o skrivnostnem združevanju človeške duše z Bogom.
Mitologija
Mitologíja (grško μυθος: mýthos – mit + λóγος: logos – beseda, govor) ali bajeslóvje je folklorni žanr, sestavljen iz pripovedi ali zgodb, ki igrajo temeljno vlogo v družbi, kot so temeljne zgodbe ali miti o izvoru. Glavni junaki mitov so ponavadi bogovi, polbogovi ali nadnaravni ljudje. Zgodbe vsakdanjih človeških bitij, čeprav pogosto voditeljev neke vrste, so običajno vsebovane v legendah, v nasprotju z miti.
Čeprav bi se lahko zdelo, da so znanstvena raziskovanja ovrgla verjetnost mnogih mitov, le-ti še zmeraj ostajajo pomembni čustveni in duhovni zgledi. Zgodovinarjem in arheologom ponujajo pomembne dokumente o verstvih, zgodovini, politiki in preseljevanjih in združevanjih narodov. V vseh glavnih mitoloških tradicijah so določene vrste mitov še posebno pomembne, predvsem tiste, ki govorijo o nastanku človeka in nastanku sveta (slednje imenujemo kozmogonija).
Po Brunu Bettelheimu naj bi miti in z njimi povezane verske legende otrokom nudile snov za oblikovanje predstav o nastanku in smislu sveta in o družbenih vzorih, ki so jih lahko posnemali. Med miti in pravljicami pa naj ne bi obstajale le podobnosti, temveč tudi temeljne razlike. V obojih se pojavljajo iste tipične osebe in situacije ter isti nadnaravni dogodki, vendar predstavljeni na bistveno drugačen način. Mit skuša vzbuditi občutek, da so dogodki brez primere, da se ne bi mogli zgoditi nikomur, niti kje drugje, so veličastni, zbujajo grozo in se ne bi mogli zgoditi navadnim smrtnikom.
V primerjavi s tem so dogodki v pravljicah prikazani kot običajni, kot nekaj, kar bi se lahko zgodilo vsakomur. Miti in pravljice dajejo odgovore na določena vprašanja. Vendar miti nanje neposredno odgovarjajo, so določeni, pri pravljicah pa jih lahko zaslutimo, nikoli niso izrečeni, zato se to prepušča otrokovi domišljiji. Najpomembneša razlika med mitom in pravljico je, da se mit konča s tragičnem koncem, pravljica pa s srečnim.
Monoteizem
Monoteizem (grško μόνος, mono – en, sam + θεός, teos – bog) ali enoboštvo je vera v enega boga, božanstvo, višjo silo, … Nasprotje je politeizem.
Obred
Obred (rudi ritual, latinsko ritus) je prikaz določenih gest, dejanj, govorniških obrazcev, pogosto spremljanih tudi z glasbo in petjem, s katerimi človek izraža svoj odnos do svetega. Obred je splošen pojav v vseh religijah, ki izraža kulturo in civilizacijo določene religijske skupnosti. Religijski obred je drugačen od magijskega obreda. Pri magijskem obredu se določena okultna sila usmeri opraviti nek zaželen učinek, dočim je religijski obred zgolj simboličen in izraža najrazličnejše odnose do svetega kot so molitev, priklanjanje, klečanje, klicanje, obeležitev važnih dogodkov iz individualnega in kolektivnega življenja skupnosti. Obred je formaliziran, sprejme ustaljeno obliko za religiozno skupnost. Religiozna izkušnja se objektivizira in se zavaruje od subjektivnega spreminjanja ter vdora iracionalnosti. Obredom je dan večji pomen v mističnem tipu religije, kot v etičnem tipu religije. Etičnost in mističnost v religijskem obredu morata biti uravnoteženi. Kadar obred izgubi vezo z religioznim izkustvom se bo spremenil v vzdrževanje mrtvih formalnosti in bo postal hlinjen obred, dolgočasna rutina. Obredi so bili zelo pomembni v arhaičnih religijah animističnega in politeističnega tipa, kjer so se prepletali z družbenimi ceremonijali in praznovanji. Kadar so te religije izumrle, posamični obredi ostajajo kot kresovanje, jurjevanje, pustovanje in podobni, tako preidejo v folkloro ter običaje.
Poganstvo
Poganstvo je skupen naziv za več ne-judovsko-krščanskih mnogoboštvenih religij. Največkrat se izraz poganstvo uporablja za etnične religije s strani krščanskih govornikov.
Izraz pogani se uporablja predvsem za antične in zgodnjesrednjeveške ljudi oziroma ljudstva, ki so se v obredih in molitvah obračala na mnoge bogove, kot tudi duhove, vile, škrate ter druga mitološka bitja. Značilna so bile tudi razne verovanja, uroki, zarotitve. Kot pogane so krščanski misionarji imenovali tudi ljudstva s starodavnimi, za misionarje primitivnimi oblikami verovanja, ki niso poznala monoteističnega boga.
Izraz pogan izhaja iz latinskega pridevnika paganus, ki pomeni kmečki, podeželski, tudi preprost, neizobražen, neotesan. Zaradi izključevalnosti in diskriminatornosti do drugih, ne-judovsko-krščanskih religij, se danes nekateri raziskovalci izogibajo uporabi besede “pogan” in uporabljajo druge ustreznejše izraze, kot je npr. staroverec za pripadnike predkrščanske religije v Evropi.
Politeizem
Politeizem je verovanje v več bogov, navadno zbranih v panteon z vsakemu lastno mitologijo in rituali. Nasprotje temu je monoteizem, ki je prevladujoča oblika verovanja v sodobnem času. Politeizem je značilen za stara verstva, ki jih označujemo s skupnim izrazom poganstvo. Med še danes razširjenimi politeističnimi verstvi sta daoizem in šintoizem.
Ni nujno, da posameznik, ki pripada politeistični veri, časti vse bogove enako. Tistemu, ki se specializira za enega od njih, pravimo monolatrist, katenoteist pa je človek, ki časti različne bogove ob različnih priložnostih.
Razodetje
Razodetje ali Apokalipsa je zadnja knjiga Svetega pisma Nove zaveze. Glavni del knjige predstavlja opis Janezovih videnj o koncu sveta.
Slovenski naslov Razodetje je dobesedni prevod grškega naslova Ἀποκάλυψις [Apokálypsis], ki pomeni odstiranje, razkrivanje nečesa skrivnega.
Religiija
Religija (tudi vérstvo) je sistem prepričanj in dejanj, s katerimi človek izraža svoj odnos do svetega. Obsega tudi predniške ali kulturne tradicije, zapise, zgodovino in mitologijo, kot tudi osebno vero in mistično spoznavanje. Izraz »religija« se nanaša tako na osebna dejanja kot tudi na skupinske obrede in sporazumevanje, ki izvira iz skupnih prepričanj.
V okviru evropske religiozne filozofije imajo religije skupno kvaliteto: delitev sveta v dve celostni domeni, od katerih je ena sveta, druga profana. Religijo pogosto opisujejo kot skupni sistem za skladno prepričanje, ki se osredotoča na sistem mišljenja, osebo, predmet, bit, ki je v svojem bistvu nadnaravna, sveta, božanska.
S temeljnim prepričanjem so pogosto povezani moralni kodeksi, dejanja, vrednote, institucije, tradicije, obredi. Ti se lahko do neke mere prekrivajo s koncepti sekularne filozofije. Religijo pogosto opisujejo tudi kot »pot življenja«.
Razvoj religij je v različnih kulturah potekal različno. »Oranizirana religija« navadno pomeni organizacijo ljudi, ki podpirajo izvajanje kake religije s predpisanimi prepričanji, pogosto v obliki pravne entitete. Druge religije verjamejo v osebno razodetje.
Sekta
Sekta ali ločina je druga najmanjša verska organizacija in verska skupina, ki je nastala z odcepitvijo od kake že utrjene verske skupnosti.
Sekte so pogosto v sporu z ostalimi verskimi skupnostmi glede tolmačenja verskih resnic, saj pogosto zavračajo poglaviten nauk. Lahko tudi poudarjajo, da je njihova vera edina pravilna. Ob čemer sekte pogosto prihajajo v spor tudi z državo in zakoni. Članstvo je prostovoljno, medsebojna povezanost in solidarnost pa zelo velika.
Možna je tudi pejorativna uporaba sociološkega termina ‘sekta’ v vsakdanjem govoru v primerih, ko se o neki religiozni organizaciji, ki sociološko ne ustreza tipologiji sekte, govori v žaljivem pomenu kot v o sekti. Tudi religiozne organizacije in gibanja, ki tipološko ustrezajo sektam, same sebe nerade označujejo kot sekte.
Zgledi religioznih gibanj, ki ustrezajo tipologiji sekte, so: Jehovove priče, kvekerji, rastafarijanske sekte (hiše: Bobo Ašanti – Bobo Ashanti, Dvanajst plemen Izraela – Twelve Tribes of Israel, Najabingi – Niyabinghi)
Manjša verska organizacija je kult.
Svetovni nazor
Svetovni nazor je najširše pojmovani pogled na svet, miselni okvir skozi katerega posameznik tolmači zunanji svet in z njim sodeluje. Pojem svetovnega nazora je temelj klasične nemške filozofije in epistemologije. Pojem (Weltanschauung) je v nemški filozofiji prvi uporabil Immanuel Kant v knjigi »Kritika sodbe« (Kritik der Urteilskraft), 1790.
Svetovni nazor obsega mnenja o vprašanjih filozofije, morale, verovanja, etike kot so:
- Kaj je realnost?
- Kakšna je narava sveta?
- Kaj je človek?
- Kaj se zgodi po smrti?
- Ali lahko spoznamo resnico?
- Kako vemo kaj je prav in kaj narobe?
- Ali je bog?
- Ali ima človek svobodno voljo?
Vsakdo ima svetovni nazor, če se tega zaveda ali ne. Svetovni nazor povezujemo tudi z ideologijo, ki je standardizirani svetovni nazor skupine ljudi, z odgovori na vsa ali le nekatera svetovnonazorska vprašanja.
Zaratustrstvo ali zoroastrizem
(tudi zoroastrianizem) je religija, ki temelji na nauku preroka Zaratustre (imenovan tudi Zoroaster). Mazdaizem je praktično sopomenka za zaratustrstvo, s poudarkom na čaščenju Boga Ahure Mazde.
Zoroastrianizem je edinstvenega pomena za zgodovino svetovnih religij, saj naj bi predstavljal temelj tako Zahodnjaških kot tudi Vzhodnjaških religij. Po mnenju Mary Boyce je imel zoroastrianizem, kot »najstarejša od izpričanih religij«, »na človeštvo verjetno več neposrednega in posrednega vpliva kot katerakoli druga religija«.
Vir: wikipedia
